Demenca


Demenca je sodobna bolezen, ki zaradi vse daljše življenjske dobe prizadene vse več ljudi. Bolezen se praviloma pojavlja pri starejših nad 65 let - pred 65 letom je le 1 % obolelih, med 65 do 70 let je vsaj 10 % obolelih, nad 90 let je obolelih kar 60 % ljudi. Demenca postaja zaradi pogostosti in zapletov, ki jih prinaša, problem posameznika, družine in celotne družbe.

V Sloveniji je po oceni strokovnjakov približno 30.000 obolelih, vendar je zdravljenih le okoli 5000. V Evropi je sedaj dementna vsaka 4 oseba stara nad 65 let, v naslednjih 5-10 letih strokovnjaki predvidevajo 40 % povečanje obolelih.

Demenca je kronična, napredujoča možganska bolezen, pri kateri gre za upad ali izgubo sposobnosti:
  • razumevanja, mišljenja,
  • spomina,
  • govora, besednega izražanja,
  • učenja,
  • presoje in
  • orientacije v kraju, času, bolnik se izgublja.

Pri demenci gre za propad osebnosti človeka, za izgubo kontrole nad telesom in dušo – bolezen okvari spomin in druge, prej naštete sposobnosti kot računalniški virus, ki okvari oz. »zbriše» računalniške programe. Človek z demenco se tako psihično kot fizično vrne v obdobje otroštva.

Potrebuje nego, skrb, pozornost in nežnost kot jo potrebujejo otroci, zato bolezen globoko poseže v medsebojno odnose in razumevanje v družini.

Oboleli mora k zdravniku, ko se mu zdi ali ga drugi opozorijo, da je začel pozabljati oziroma ko svojci ugotovijo, da pozabljanje ni več običajno. Najprej mora obiskati osebnega zdravnika, ki ga po potrebi napoti k ustreznemu specialistu. Zaradi samega načina zdravljenja je pomembno, da zdravnik ugotovi vrsto bolezni – ali gre za pravo demenco ali morda za tako imenovano pseudodemenco ali lažno demenco, ki nastane zaradi različnih vzrokov (pomanjkanje vitaminov, infekcijske bolezni, razne odvisnosti, stranski učinki zdravil, nekatere presnovne bolezni ,…). Lažno demenco se po odpravi vzrokov lahko pozdravi. Prava demenca ni ozdravljiva bolezen, vendar so zdravila in drugi ukrepi učinkovitejši v zgodnji fazi bolezni. Pomembno je izobraževanje svojcev in negovalcev o bolezni, da uporabljajo najboljše metode za oskrbo in nego obolelih. Oboleli kljub bolezni potrebuje vključenost v skupnost, zato je pomembno, da svojci in pomembni drugi preprečujejo njihovo osamljenost, ki vodi k še hitrejšemu razvoju in napredovanju bolezni.

Bolezen poteka v več fazah, ki obolelega postopoma vodijo v odvisnost od drugih oseb, običajno so to svojci ali pomembne druge osebe. Zaradi specifičnosti bolezni, postajajo tudi negovalci (svojci, drugi) vse bolj obremenjeni, saj morajo poleg negovalnih postopkov sprejeti tudi osebno spremenjenost svojega bližnjega. Prav zato se lahko zgodi, da ob nenehni skrbi in osebni čustveni prizadetosti počasi izgorevajo tudi svojci. Vsi tisti, ki negujejo dementnega bolnika potrebujejo veliko znanja o poteku bolezni, predvsem pa podporo ob stiskah, ki jih doživljajo. V ta namen tudi v našem domu organiziramo skupino za samopomoč svojcem obolelih in izobraževalna predavanja oziroma delavnice.




ZGODBA HČERKE, KI OPISUJE MATERINO BOLEZEN – DEMENCO


»MAMINA BOLEZEN ME JE NAUČILA ŽIVETI!

Danes grem k mami. V domu je skoraj eno leto. Vse težje prestopim ta prag. Včasih me že ob vstopu izda grlo in komaj izdavim »dober dan«, včasih niti tega ne zmorem in grem s sklonjeno glavo mimo. Vidim ljudi, največkrat na desni stran, kjer na sedežni za mizico sedijo nasmejane gospe, s kavico v roki, ali pa pojejo, se smejijo.

Tudi moja mama je rada pela. Tudi plesala. Še nekaj let nazaj sva skupaj sadili rože v vrtu. Mama je rada pletla. Jopice in nogavice za mrzle dni, za svoje drage. Najboljši je bil njen kruh, orehova potica, skutni štruklji,…Bila je moja ljubeča mati in moja prijateljica. Potem, potem pa se je pred tremi leti začelo - pozabila je posoliti juho, ali pa jo je solila dvakrat, trikrat,…..Nekdo ji je ukradel denar, ključe, jopico. Naslednji dan smo skupaj iskali izgubljene stvari in jih našli. Na povsem neobičajnih mestih. V posodi za moko, v predalu z žlicami. Hudo je bilo, verjetno mami še veliko bolj kot pa meni, dokler se je tega zavedala. Zvečer se je zaklenila v svoje stanovanje, ker se je bala tujcev. Sama je bila v stanovanju, odkar je umrl oče. Nekajkrat ni znala odkleniti vrat. Jokala je in prosila sosede naj jo rešijo.

Zdravnik jo je pregledal in nama obema pojasnil, da to ni navadna pozabljivost. To je bolezen, demenca. Bolezen je nepredvidljiva, vendar so zdravila, ki napredovanje upočasnijo, za nekaj časa, za nekaj let, samo dovolj zgodaj je potrebno začeti s terapijo…Mama je prišla prepozno, bolezen je vse hitreje napredovala. Tudi, ko se je preselila k meni domov, ni bilo bolje. Mojega stanovanja ni več poznala, strah jo je bilo vseh ljudi, ki so prihajali na obisk, ponoči je vstajala in jokala…Po nekaj mesecih smo se z sestro in bratom zavedli, da ne zmoremo več in da mama potrebuje strokovno oskrbo. Kolegice v službi so mi povedale, da se lahko čaka na dom tudi leto ali več. Mama je litijska občanka, na namestitev smo čakali nekaj mesecev.

Mama ne ve, kje je, včasih ne prepozna ne mene, ne sestre, ne brata. In takrat sem jezna. Jezna na mamo, ker je zbolela, na sebe, ker ji ne morem pomagati, na zdravnika, ki nima zdravila, na vse delavke na oddelku, ki znajo poskrbeti za mamo, včasih celo na Boga…. Zakaj, zakaj moja mama in na tak način? A teh trenutkov je tudi pri meni malo. Ne zamerite mi, če grem kdaj mimo brez besed, takrat mi je najbolj hudo in že beseda bi sprožila val solz…

Tudi srečna sem, posebno takrat, ko mama spet opazi rože, ki rastejo okoli doma, mucke, ki čakajo, da jim vrževa kakšen košček mesa, in ko prepozna vonj po piškotih, ki jih pečejo gospe iz skupine. Morda pa me je šele bolezen moje mame naučila, da cenim vsak dan, vsak samostojen korak, vsak trenutek življenja, ki ga živim v krogu svojih najdražjih.

Zahvaljujem se vsem delavkam v domu za skrbno nego in oskrbo, za potrpljenje, za topel človeški odnos.

Z.U.
Hčerka matere z demenco

Članek je bil objavljen v domskem glasilu »Kje so tiste stezice…« v letu 2007.

Stanovalec z demenco v Domu Tisje

Stopite v stik z nami

Pošljite povpraševanje >
 

Aktualno

Kje so tiste stezice - zgodbe in pobarvanke Iz Doma Tisje

Ob 70. obletnici Doma Tisje smo izdali knjigo: Kje so tiste stezice - zgodbe in pobarvanke iz Doma Tisje.


Kupite jo lahko v recepciji Doma Tisje ali v Kavarni Tisa.

Dom Tisje - skozi čas in sedanjost


 

Pomembnejše dogodke prehojene poti si lahko ogledate v kroniki Doma Tisje, ki nosi naslov Dom_Tisje_skozi_cas_in_sedanjost

 

Zgodbe in recepti naših babic

   
  Izšel je 1. PONATIS - Kuharske knjige, ki so jo pripravili stanovalci Doma Tisje; poleg receptov ponuja tudi zanimive zgodbe ...
   
   
 
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani in štetje števila obiskovalcev. Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste z veseljem sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke.